Začelo se je s skrbjo v naši družini
Ko jo je poklicala babica moje žene, je žena prišla k njej, preverila, kako se počuti, in pomagala pri vsem, kar je bilo treba.
V središču skrbi je bila seveda njena mama. Ona je nosila najtežji del vsakodnevne skrbi, jaz pa sem to spremljal od blizu.
Moja žena se je vključevala z željo, da kot vnukinja naredi, kar lahko.
»Babica je tako dolgo skrbela zame. Zdaj želim zanjo narediti, kar zmorem.«
»Pomagati želim v času, ki ga imam, in tako, kot lahko.«
Mislim, da je ta občutek prišel povsem naravno.
Prijaznost in odgovornost lahko potiho postaneta breme
Hkrati pa sta bili njena prijaznost in odgovornost tako močni, da se mi je včasih zdelo, da od sebe zahteva preveč.
Oglasiti se na telefon, ko zazvoni. Odpraviti se, ko je kaj potrebno. Ves čas misliti na razmere.
Te malenkosti se počasi seštevajo in človek neopazno vse več časa preživi v pripravljenosti.
Kljub temu je težko reči, da je to breme »težko«. Pred družino ga ne želimo prikazati kot prevelikega. Ker pomagamo po lastni volji, nazadnje vse nosimo sami.
Ne zato, da bi se hvalili, temveč da bi naravno delili
V spominu mi je ostal občutek: »Nočem posebej poudarjati vsega, kar sem naredila.«
Vendar bi bilo dobro, da bi se stvari, kot sta »trenutno je tako« in »za to sem že poskrbela«, v družini delile povsem naravno.
Ne gre toliko za željo po pohvali, temveč za mir, ki ga prinese občutek, da vsi razumejo razmere.
Tudi v naši družini je bila njena mama v središču skrbi in vsak je pomagal po svojih močeh. Kljub temu je bilo presenetljivo težko deliti, kdo je kaj naredil in kakšno je trenutno stanje.
»Kako je bilo z zdravili?« »Kako se je počutila danes?« »Kdaj je naslednji obisk?«
Takšna vprašanja so se pojavljala znova in znova.
Zato sem pomislil, da bi ljudje, vključeni v skrb, občutili nekoliko manjše breme, če bi obstajal bolj naraven in preprost način deljenja.
Želel sem ustvariti tudi prostor, kjer je mogoče izraziti občutke
Nekateri ljudje, vključeni v skrb, dajejo vse od sebe, ob tem pa marsikaj nosijo sami.
V takšnih trenutkih lahko nekaj miru prinese prostor, kjer lahko izrazijo občutke ali vprašajo ljudi v podobnem položaju.
Zato sem želel v aplikaciji ustvariti tudi prostor za vprašanja in pogovor.
Več trenutkov, ko je vse vsaj nekoliko lažje
Skrb je v vsaki družini drugačna. Ne mislim, da lahko ta aplikacija vsem pomaga na popolnoma enak način.
Kljub temu Carez še naprej razvijam z upanjem, da bo več trenutkov, ko si bo nekdo, ki čuti breme ali negotovost zaradi skrbi, lahko rekel: »Zdaj je nekoliko lažje« ali »Zdaj sem nekoliko mirnejši.«
Carez ni aplikacija, ki bi skrb naredila popolno.
Carez ni aplikacija, ki bi skrb naredila popolno.
Upam le, da lahko drobne delitve, kot so »sem uredil(a)«, »sem videl(a)« in »hvala«, vsaj nekoliko zmanjšajo breme ljudi, vključenih v skrb.
